Pojem entropija pomeni postopno degradacijo sistema/organizma/materije iz boljše (dobre) urejenosti v manjšo urejenost - vlek proti kaosu, proti razpadu. Nasprotje entropije je sintropija, ki pomeni dobro urejenost odnosov znotraj sistema/organizma/materije.

Človeško telo se po naravnih zakonih razvija od spočetja do približno 18 leta – narava poskrbi sama za vedno večjo sintropijo človeka (telesna raven) v tem obdobju. Takoj za tem pa se že začne proces spontanega razpadanja organiziranih struktur (entropija). Narava sama torej po 18 letu ne skrbi več za ohranjanje sintropičnosti (urejenosti) človeškega organizma. In ker v naravi velja pravilo: kar ne raste, razpada; točno to opazimo tudi pri človeku. Če človek ne vlaga časa, energije in pozornosti v ohranjanje sintropije, veliko hitreje entropično nazaduje.

Vsi poznamo primere ljudi na obeh skrajnih točkah (entropija-sintropija).

Tisti ki so bolj skladni z naravnimi zakoni in temu primerno bolj disciplinirani pri negi lastnega bitja – ravno prav delajo/ustvarjajo, uživajo zdravo hrano, se redno optimalno rekreirajo, ravno prav in ob optimalnem času počivajo ter konstantno rastejo v zavesti/modrosti, so tudi temu primerno zdravi, radostni, učinkoviti imajo zelo malo težav z bolečinami, boleznimi in nihanjem življenske energije. Takšni ljudje imajo visoko raven telesne zavesti in zato zelo zaupajo svojemu telesu – telo jih praktično nikoli ne pusti na cedilu, ker ga spoštujejo in optimalno negujejo.

Sodobni človek iz absurdno imenovanega “razvitega sveta” pa je tipično zelo nizko zavesten, posledično neskladen z naravnimi zakoni (telo je pod 100% vplivom naravnih z.), nevede deluje proti lastni naravi (nevede dopušča lastnemu egu da trpinči telo), premalo in ob neoptimalnem času počiva, se premalo ali preveč na neprimeren način rekreira, uživa premalo “žive” naravne hrane ter vlaga veliko preveč časa v razvoj in ohranjanje materialne plati bivanja in močno premalo ali nič v rast zavesti/modrosti. Tak človek je tipično manj zdrav, manj zaupa lastnemu telesu (ker ga zelo slabo čuti!), ima veliko težav z bolečinami, niha v razpoloženju (med evforijo in depresijo) in vedno bolj pogosto zapade v težje, kronične oblike “sodobnih” bolezni – povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, debelost, avtoimune bolezni, mišično skeletna obolenja in kronično utrujenost. Tipičen človek iz “razvitega sveta” živi v zelo entropičnem telesu, ki je bolano, v bolečini, manj zanesljivo in manj učinkovito.            

V besedi urejenost-sintropičnost je bisvo RED. 

Več reda, več sintropije. Sintropija vodi v radost in uspeh. Entropija ravno nasprotno v neuspeh, bolečino, bolezen in hitrejši propad/razpad. 

Človeku kot že rečeno od spočetja do zaključene rasti vlada sintropičen red. Ko organizem raste, se razvija in postaja vse bolje urejen in kompleksen (sintropičen), je bivanje v takšnem okolju (somi) prijetno. Razvoj organizma pomeni vedno več možnosti za “upravljalca”. Otrok postaja vedno bolj spreten, kreativen in motiviran za nadaljni razvoj (tako na ravni telesa kot zavesti). Že nekaj let po zaključeni fazi rasti, pa v človeškemu telesu sam po sebi ne vlada več sintropičen red. Predvsem telo kmalu začne kazati prve znake zaključka samodejne sintropije. Vzporedno s telesno entropijo pa zelo potihom in praktično neopazno stagnira tudi zavestnost in posledično kognitivne sposobnosti nujne za spopadanje z življenskimi izzivi. 

PRIMER

Določene motorične lastnosti dosežejo svoj genetski maksimum že okoli dvajsetega leta starosti, kot naprimer, hitrost in eksplozivnost. Če torej človek želi upočasniti vlek entropije na področju hitrosti in eksplozivnosti, mora začeti vlagati enrgijo in pozornost, da bi ohranil sintropičnost delovanja organizma na omenjenih področjih. Konkretno; če šprinter starejši od dvajset let ne uporabi kvalitetnega znanja (ki je rezultat raziskovanja), ne vloži energije in pozornosti v učenje in izboljšavo notranjih mehanizmov kateri vplivajo na njegovo hitrost, ne bo uspel zadržati ali celo izboljšati svojih rezultatov. Vlek entropije je brezkompromisen in bo v primeru pasivnosti (rutinske vadbe) šprinterja počasi in vztrajno upočasnjeval.

Na enak način občutimo ljudje entropijo na področju regeneracijskih sposobnosti organizma, imunosti, splošnega zdravja, počutja, energije, ipd. že v zgodnji fazi srednjih let; če ne vlagamo energije in pozornosti v ohranjanje/izboljševanje delovanja some. Če se ne učimo in ne raziskujemo zakonov delovanja našega organizma, se počasi začno pojavljati neprijetne vzpodbude - različne oblike bolečine (fizične in/ali psihične)! In ker nas časi v katerih živimo v razvitem delu sveta, ne vzpodbujajo k razvoju (ohranjanju) telesnih sposobnosti (sintropičnosti some), temveč večino najbolj privlači razvoj na materialnem vidiku bivanja - razvoj umskih sposobnosti za čim boljši zaslužek ter kasneje čim večje materialno bogastvo (denar, nepremičnine, posest, družbeni status, ipd.) in udobje; je bolezni in bolečin vsako leto več.

AEQ metoda s somatskimi gibi ponuja izvrstno rešitev. Metoda deluje večplastno. Z učenjem in rednim izvajanjem vaj, se v prvi fazi izboljša telesna zavest, zmanjša in odpravi senzorno motorna amnezija ter povrne normalna funkcionalnost in gibljivost. Zmanjšajo in odpravijo se kronične bolečine v trajno zakrčenih mišicah, izboljša se energijska učinkovitost organizma, izboljša se drža, koordinacijske sposobnosti, ravnotežje, gibčnost ipd. Celo nekatera kronična obolenja, avtoimune bolezni in psihološke motnje se odlično “zdravijo” s pomočjo AEQ-ja. Užitek bivanja v lastnem telesu ter izboljšano razpoloženje sta le logična posledica zgoraj navedenega. 

V drugi fazi sledi izboljšanje kreativnosti, intuitivnosti ter upravljanja lastnega življenja (kot celote).         

Zelo pomembno pa je omeniti, da za kvaliteten razvoj (izvajanje AEQ vaj, raziskovanje, učenje) nujno potrebujemo višek energije brez katere je zmanjšana sposobnost usmerjanja  pozornosti ki omogoča učenje in s tem ni volje ter želje po učenju kar vodi v rutino. Ta pa v entropijo. Iz tega sledi, da je RED ključnega pomena pri organizaciji življenja. Pozorno moramo premisliti in si organizirati vsakdan tako, da zelo smiselno porabljamo energijo – katere količina je omejena. Smiselno je optimizirati vse dejavnike ki vplivajo na naše energijsko stanje; prehrana, gibanje, količina delovnih obremenitev, regeneracija – počitek – spanje, notranji dialog, ipd., zato da nam ostaja dovolj energije in časa za raziskovanje/učenje/za rast zavesti/rast modrosti.