Pri načrtovanju in vodenju športne vadbe pet čutov ni več dovolj. Vstopili smo v tretjo fazo zgodovinskega razvoja trenerskega dela. Prva faza je zahtevala iskanje talentov in posrečeno vodenje nadarjenih športnikov. Druga faza je bazirala na razvoju znanosti (anatomija, funkcionalna anatomija, biomehanika, nutricionistika, osnove športnega treniranja, psihologija športa,...).

Tretja faza zahteva vse kar ponujata prvi dve, ter uporabo šestega in sedmega čuta. Če smo posameznika do pred kratkim obravnavali zelo objektivno (držali smo se načrta vadbe, izvajali testiranja in nečuteče gnali športnika do onemoglosti) ter dosegali zavidljive rezultate, tak pristop danes le redko uspe.

Dober trener k merljivim parametrom testiranj in vsej znanosti, danes vsaj enakovredno zaupa tudi intuiciji. Uporabi vse tehnično znanje in diagnostične pripomočke, ki so na voljo ter na koncu prefinjeno/kreativno vodi vsako akcijo. Športnika opazuje in vodi kot mnogo-plastno bitje.

Dober trener se zaveda, da je šport le aktivnost skozi katero njegovi varovanci osebnostno (ne zgolj telesno) napredujejo; se učijo višjih zakonov našega univerzuma ter postajajo vedno boljši ljudje. Šport ni samemu sebi dovolj, še manj je športni uspeh končni cilj aktivacije posameznika.

Nekateri posamezniki se rodijo s poslanstvom razvijanja osebnosti skozi vrhunski šport. Njim je dano uspeti na najvišjem nivoju športnih tekmovanj. Skozi vzpone in padce (rezultatske) rastejo kot osebnosti. Šport je njihov poklic.

Ostali športniki/rekreativci bi naj šport uporabili kot sredstvo za vzdrževanje zdravja, zabavo, sprostitev, stik z naravo, izboljšanje počutja, ipd. Naravno intiligenten rekreativec bo izbral šport, ki mu pomaga da je boljši starš, partner, uslužbenec, prijatelj; človek! Izbral bo šport, ki mu energijo da, ne vzame. Aktivnost, ki ga dela bolj zdravega, ne-poškodovanega ali še huje izgorelega, celo odvisnega od rekreacije.

Enako kot velja za vse aktivnosti, velja tudi za šport/rekreacijo; pomembno se je zavedati, kaj nas motivira za aktivnost! Ne prepustimo se črednemu nagonu (moja prijateljica hodi na aerobiko, tudi jaz moram; cela Slovenija kolesari,...). Premislimo o izboru naše rekreacije, o njeni pogostosti in intenzivnosti. Brezglavo ˝švicanje˝ nas lahko oropa svežine, bistrosti, imunosti, kreativnosti in življenske radosti.    

Nepremišljeno garanje ne daje več rezultatov. Če garate v napačni smeri, zagotovo ne boste uspeli!

Uroš Petan