POVEZOVANJE SOME (UM-TELO) IN AEQ METODA S SOMATSKIMI VAJAMI

 

Ohranjanje primarnega fokusa na notranjosti našega telesa ne glede na to kaj v danem trenutku počnemo (med delom, pogovorom, telovadbo, prehranjevanjem,…) je predpogoj za višjo zavestnost in rezultira v dobro upravljanje telesa/some/Življenja. Ob predpostavki, da dobro čutimo vse dele svojega telesa in telo kot celoto, da vsi ti občutki pridejo v našo zavest ter da jih pravilno dojemamo in ustrezno ukrepamo.

Boljša ko je naša sposobnost zaznave “sporočil” življenja iz telesa, manjša je možnost za razvoj bolečin, bolezni in ostalih težav. V začetni fazi so ta “sporočila” zelo mile jakosti, v primeru neupoštevanja, pa pridobivajo na jakosti - nelagodja, bolečine ali bolezen se stopnjujejo v vedno hujšo, bolj bolečo obliko. Zato je izboljševanje senzornih sposobnosti, odlična preventiva in zelo pozitivno vpliva tudi na zaznavanje sporočil iz okolja. Z drugimi besedami povedano, do tiste mere katere smo sposobni čutiti sebe, bomo sposobni čutiti tudi ostale ljudi ter živo in neživo naravo. To pa pomeni, da bomo bolje upravljali sebe, odnose in materialni svet. Vse vrste nelagodij se najprej pojavijo kot energijske motnje v delovanju organa, mišice, medčloveškega odnosa, ipd. in se v tej fazi še ne manifestirajo na fizičnem nivoju - kot bolečine, bolezni ali konflikti v odnosih. Če smo dovolj razvili sposobnost čutenja - senzibilnosti, če smo dovolj zavestni! bomo že v tej fazi zaznali vzpodbude k ukrepanju in s pravilnimi uvedbami sprememb preprečili manifestacijo neprijetnosti na fizičnem nivoju bivanja; do bolečin, bolezni, konfliktov, ipd. ne bo prišlo.

Za dobro povezanost zavednim in nezavednim znotraj našega bitja, skrbi povezava v naših možganih - med amigdalo in hipokampusom.  Amigdala integrira informacije s čustveno konotacijo, hipokampus pa skrbi predvsem za spomin in prostorsko orientacijo.

Podzavest ima pri človeku močan vpliv na emocionalno stanje, spreminjanje razpoloženja, kompulzije in motiviranost (kljub temu oziroma ravno zato, ker se določenih vzorcev in mehanizmov znotraj nas samih ne zavedamo - zelo resno vplivajo na nas!). Prefrontalni korteks v možganih dokončno ureja naša emocionalna stanja; v primeru močnih travm, le te potisne v podzavest, kar pa ne pomeni da nimajo več vpliva na življenje posameznika. Kljub temu da se določenih travm ne zavedamo, močno vplivajo na naše splošno razpoloženje in čustveno stanje. Neredko take neozaveščene travme povzročajo panične napade, anksioznost, fobije in depresijo.  

Zato je smiselno travme ozavestiti, dojeti njihovo sporočilo in jih trajno transformirati. Vse to je možno tudi s pomočjo izvajanja AEQ somatskih vaj in verbalno analizo občutkov, ki jih vaja poveča ali pomaga odkriti. Zato se po izvedeni vaji umirimo in svojo pozornost usmerimo na telesne senzacije. Opazujemo kakšne so (tope, ostre, boleče), kje v telesu jih zaznavamo, kdaj prej smo jih  že opazili in vse to poizkusimo integrirati z neprijetnimi dogodki v preteklosti in “sprožilci” v sedanjosti - dogodki ki spominjajo na travmatična doživetja iz preteklosti. Na tak način lahko zmanjšamo odstotek nezavednega v sebi in povečamo zavestnost; to pa vodi v več notranjega miru, radosti in splošen dvig kvalitete življenja.

Človekova želja po “prebujanju” v realnost (rast zavesti) - ozaveščanju nezavednega, po dvigu zavestnosti je porok za boljše zdravje, manj neprijetnih presenečenj in več življenske radosti – v resnici je to najpomembnejša »naloga« slehrnega človeka! To je v resnici glavno poslanstvo posameznika (psihološki nivo bivanja) in zato vseživljenski projekt. Pozitiven vpliv na hitrejše “prebujanje” ima red pri prehrani, redna fizična aktivnost v coni funkcionalnega ravnovesja - udobja, higiena, regeneracija ter odprtost za opazovanje svoje notranjosti - čustva, misli, telesni občutki, odziv na okolje, odziv okolja na nas same, ipd.  

VODORAVNA POVEZANOST (povezanost leve in desne možganske hemisfere)

Desna možganska hemisfera je odgovorna za suptilnejše funkcije; npr. čutne zaznave, imaginacijo, neverbalno komunikacijo, glasbeni in umetniški čut, prostorki in kinestetični čut, celostno razmišljanje, avtobiografski spomin, socialne povezave, zbira in analizira občutke iz telesa, tvori čustvovanja, je povezana s podzavestjo, ipd. Informacije (tudi občutki) iz telesa prehajajo v podaljšano hrbtenjačo, v limbični sistem in končajo v desni možganski hemisferi.
Desna hemisfera ima tudi funkcijo reguliranja delovanja možganov v stanju afekta in stresnih situacijah. Sposobnost intuicije in telepatije je neposredno odvisna od desnega kortusa.
V prvem letu starosti je pri otroku bolj razvita desna možganska hemisfera, zato lahko opazimo da takrat otrok komunicira z okoljem predvsem na neverbalni ravni; sprejema in oddaja sporočila na osnovi obrazne mimike, tona glasu in gestikulacije. Večina ve, da mame v tem obdobju komunicirajo z otrokom na povsem neracionalen (preko vibracije) način. Zato vse do drugega leta starosti otrok nekritično absorbira zavestne in podzavestne vedenjske vzorce staršev in kolektivne zavesti okolja.

 
Leva možganska hemisfera je ravno obratno, bolj “matematična - razumska”; odgovorna za logiko, govor, pisanje, vzročno razmišljanje, časovno zaporedje, ipd.

Dobro delovanje obeh hemisfer ter njuna dobra povezanost in komplementarmnost (vodoravna povezanost) so dejavniki ki resno vplivajo na človekovo zdravo funkcioniranje. Kreativnost, iniciativnost, modrost, genialnost, kompleksnost, nevroplastičnost, koherenten čut za sebe in druge, organski čut in spomin, so kapacitete, neposredno odvisne od dobre vodoravne povezanosti.

V primeru blokiranosti ene od hemisfer ali njune slabe povezanosti, sledi dominantnost ene hemisfere in posledično negativen vpliv na zgoraj navedene kapacitete.

Dobra vodoravna povezanost nam omogoča iz telesa prejete občutke in čustva zaznane v desnem korteksu povezati v levi korteks, ter jih realno dojeti, biti sposobni o njih govoriti ali pisati in zato bolje upravljati lastno življenje, telo. Če občutkov iz telesa ne “slišimo”, potem ne vemo kako smo in kaj nam je v danem trenutku storiti. Pokojni psiholog in publicist slovenskega rodu, Martin Kojc je pisal o povezavi telo-glava, kot o duhovni anteni (telo), katera edina lahko prestreže sporočila “življenja” (lastno telo, intuicijo, stanja drugih ljudi,…) in jih posreduje našemu zavednemu umu; če smo torej odrezani od telesa, postanemo odvisni le od razuma. To pa je tako, kot bi računalnik ostal brez uporabnika / upravljalca / razvijalca. Sam od sebe odvisen v svoji omejenosti!

NAVPIČNA POVEZANOST

Človeški živčni sistem je razporejen po celotnem telesu; navpična povezanost možgani - telo (v obe smeri).

Nevromuskularni sistem - kot funkcionalna celota; iz motornega dela korteksa pošiljajo možgani signale/ukaze navzdol v mišice, senzorni elementi v mišicah (propriocepcija), pa vračajo podatke o tonusih in medmišični koordinaciji v senzorni del korteksa.
Navpična povezanost živčnega sistema se lahko zmanjša zaradi fizične ali emocionalne travme, kar vodi v razvoj senzorno motorne amnezije (SMA) določenih mišic ali dela telesa. Možna je popolna ali le delna SMA, možna je tudi le senzorna amnezija vselej pa je zmanjšana kvaliteta medmišične koordinacije in sposobnost zaznave sporočil, ki jih membrana pošilja možganom - zmanjšana možnost čutenja lastnega telesa - počutja in občutkov.     

Nazoren primer razvoja SMA kot posledica fizične travme je lahko večtedenska imobilizacija ene noge (zaradi npr. poškodbe gležnja) - nepohodni mavec. Le ta povzroči zakrčenost cele poškodovane noge, medenice, kolka in hrbtenice - naravna reakcija telesa - zaščita poškodbe, sledi zamik medenice in hrbtenice ter kompenziranje z zdravo nogo - zdrava noga prevzame breme obeh nog. Ko mavec odstranimo, ni nujno da zakrčenost na strani poškodbe mine.   

Razvoj SMA kot posledico emocionalne travme, pa najpogosteje opazimo pri ljudeh, ki so se zaradi težkih življenskih izkušenj (traumatična doživetja ali konstantno priganjanje samega sebe v bolečino-vrhunski šport) odrezali od čutenja bolečine. Žal pa se v tem primeru ne odrežemo le od neprijetnih temveč tudi od prijetnih občutij. Taki ljudje so pogosto apatični in brez prave življenske radosti, kar lahko vodi tudi v deregulacijo avtonomnega živčnega sistema in vse neprijetnosti ki sledijo takemu stanju. Vedno večja entropija je le logična posledica nesposobnosti branja in upoštevanja sporočil iz telesa.

Poznamo tri načine blokiranja neprijetnih občutkov iz telesa.


1. Človek se enostavno “odreže” od čutenja - blokada čutenja je lahko kratkotrajna, lahko pa tudi vseživljenska; odvisno od intenzivnosti in vzroka bolečih občutkov.


2. Razumsko modificiranje delovanja uma - umik pozornosti od soočanja z bolečino - zavedno ali nezavedno preusmerjanje pozornosti stran od problema - bolečine. Zatekanje v namišljen svet - iluzije, zatekanje v šport, “skrivanje” v konstantni humornosti, ipd. To vodi v zmanjšano sposobnost usmerjanja pozornosti na trenutno dogajanje, v ogromno izgubo energije, v slabšo kreativnost, v zmanjšano sposobnost realnega videnja življenskih situacij - celostno, ipd. Zaradi slabega fokusa na trenutek v katerem se nahajamo, tudi slabše čutimo lastne želje in potrebe - smo posledično energijsko neučinkoviti in zato tudi manj radostni. Z leti ne postajamo modrejši, temveč vedno bolj utrujeni in ozki v razmišljanju.


3.Zablokiranje zavesti o občutjih. Kot že rečeno, kljub temu da želimo eliminirati le neprijetna občutja, nevede eliminiramo tudi prijetna - kar vodi v nesposobnost zadovoljevanja lastnih potreb in srčnih želja. Ker slabše čutimo potrebo po počitku in regeneraciji, se čas preživet v parasimpatičnem delovanju zmanjša in lahko se zgodi zdrs v deregulirano delovanje avtonomnega živčnega sisstema (AŽS) - izgorelost.

Bolj ko stagnira sposobnost čutenja lastnega telesa, bolj čutimo le še grobe dražljaje - občutke iz telesa - običajno le še bolečine. In ker intuitivna sporočila lastnega telesa, zaznavanja soljudi in “navodila” višje intiligence (čiste zavesti), ne moremo zaznavati drugače kot skozi telesna občutja, smo vedno bolj odvisni le še od omejenega razumskega upravljanja lastnega življenja. Naša osebnost postane hladna, stroga in nesočutna. Kvaliteta življenja upada, strah in negotovost se stopnjujeta, toksičen stres se povečuje. Lahko sledi tudi upad odpornosti, razvoj različnih bolezni/bolečin in izgorelost.

Pravilno izvajanje AEQ vaj omogoča:


1.izboljšanje navpične povezanosti - izboljšano upravljanje nevromuskularnega sistema - v obe smeri; ukazi za premike lokomotornega sistema iz zavednega dela uma v muskulaturo (izboljšanje fino motorike) in povratne informacije o položaju sklepov, tonusov v mišicah ter ravnotežnem položaju telesa (izboljšanje senzorne funkcije - propriocepcija).
2.izboljšanje vodoravne povezanosti - skozi zaznavanje občutkov pred, med in po vaji ter opisovanje teh občutkov, se izboljša splošna sposobnost zaznave vseh občutkov in informacij iz telesa in okolja ter pravilno razumsko vrednotenje in ustrezno ukrepanje. Boljša povezanost med zavednim in nezavednim znotraj nas, je proces prebujanja v resnico - vidimo, čutimo, zaznavamo vedno bolj fine vibracije življenja in zato veliko bolje upravljamo lastno življenje. Vse izzive rešujemo že v fazi, ko se še ne manifestirajo na materialnem nivoju bivanja. Uvid v zakone ki v resnici vladajo našemu vesolju se vse bolj bistri. Več miru, radosti, dobrih odnosov, zdravja, učinka pri delu, itd. so le logične posledice izboljšane vertikalne in horizontalne povezanosti znotraj naše some.